Zakaj transakcijska analiza (TA)?

Kako med različnimi psihoterapevtskimi pristopi izbrati tistega, ki vam ustreza? In zakaj pri svojem delu uporabljam transakcijsko analizo?

Ko se človek odloča za psihoterapijo, se lahko hitro znajde pred množico različnih izrazov: psihoanaliza, kognitivno-vedenjska terapija, gestalt terapija, integrativna psihoterapija, transakcijska analiza in številni drugi pristopi.

Vsak ima svojo teorijo, način dela in razumevanje človekovih težav. Če psihoterapije še niste obiskovali, je povsem razumljivo, da ne veste, kaj te razlike pomenijo za vas.

Morda se niti ne želite poglabljati vanje. Želite si predvsem razumeti, zakaj se počutite tako, kot se, zakaj se določene težave ponavljajo in kaj lahko storite, da bi bilo drugače.

Pri svojem delu uporabljam transakcijsko analizo (TA), ker mi omogoča povezovati razumevanje človekove preteklosti z njegovim doživljanjem in ravnanjem v sedanjosti. Posebej mi je blizu njen poudarek na sodelovanju med klientom in terapevtom, razumljivem raziskovanju psiholoških procesov ter posameznikovi sposobnosti za spremembo.

Kaj je transakcijska analiza?

Transakcijska analiza je psihoterapevtski pristop, ki ga je v petdesetih letih prejšnjega stoletja začel razvijati ameriški psihiater Eric Berne.

Izhajal je iz opažanja, da ljudje pogosto razmišljamo, čutimo in ravnamo na načine, ki smo se jih naučili že zgodaj v življenju. Ti načini so nam nekoč lahko pomagali pri prilagajanju na okolje, kasneje pa nas lahko začnejo omejevati.

Morda ste se kot otrok naučili, da je bolje biti tiho, kot izraziti nestrinjanje. Da morate biti uspešni, če želite biti sprejeti. Ali da svojih občutkov ni dobro pokazati drugim.

Takšna prepričanja lahko postanejo tako samoumevna, da jih niti ne opazimo več. V odraslosti pa se lahko izražajo kot pretirano prilagajanje, samokritičnost, težave s postavljanjem meja ali strah pred zavrnitvijo.

Transakcijska analiza nam pomaga prepoznavati te vzorce, razumeti njihov nastanek in raziskovati, ali nam še vedno koristijo.

Kam sodi TA med psihoterapevtskimi pristopi?

Transakcijska analiza ima korenine v psihoanalitični in psihodinamski tradiciji, skozi svoj razvoj pa je vključila tudi humanistične, kognitivne, vedenjske in relacijske poudarke.

Danes vključuje več teoretičnih in terapevtskih usmeritev, ki se med seboj razlikujejo po poudarkih, vendar izhajajo iz skupnih temeljnih konceptov.

Zato TA ni zgolj metoda za izboljšanje komunikacije ali razumevanje medosebnih odnosov. Je širši psihoterapevtski pristop, ki vključuje razumevanje razvoja osebnosti, nastanka psiholoških težav, čustvenega doživljanja in možnosti za terapevtsko spremembo.

Zakaj se iste težave ponavljajo, čeprav jih razumemo?

Verjetno ste že kdaj pomislili: »Saj vem, da tako ne bi smel razmišljati, ampak si ne morem pomagati.«

Morda razumete, da se vam ni treba nenehno dokazovati, pa ste kljub temu nezadovoljni s seboj. Veste, da bi morali postaviti mejo, vendar vas ob tem preplavi občutek krivde. Ali pa se v odnosih vedno znova znajdete v podobnem konfliktu, čeprav ste si obljubili, da bo naslednjič drugače.

Razumsko razumevanje težave je lahko pomemben prvi korak, vendar samo po sebi ni vedno dovolj za spremembo.

V transakcijski analizi raziskujemo, kako so povezani naši sedanji odzivi, pretekle izkušnje, čustva in prepričanja o sebi ter drugih. Pri tem nas ne zanima zgolj, od kod določena težava izvira, temveč tudi, kaj jo danes ohranja in kako bi se lahko odzvali drugače.

Kaj mi je pri transakcijski analizi posebej pomembno?

Razumljiv jezik

Ena od značilnosti TA je, da številne zapletene psihološke procese pojasnjuje z razmeroma razumljivimi pojmi.

Na primer z modelom ego stanj Starš, Odrasli in Otrok raziskujemo različne načine razmišljanja, čustvovanja in vedenja. Ne gre za tri ločene osebnosti, temveč za način razumevanja različnih notranjih izkušenj in odzivov.

Pomemben koncept transakcijske analize je tudi življenjski skript. Z njim opisujemo nezavedni življenjski načrt, ki se začne oblikovati v otroštvu na podlagi zgodnjih izkušenj, sporočil pomembnih oseb in odločitev, ki jih otrok sprejme o sebi, drugih in svetu. Takrat lahko na primer razvijemo prepričanje, da moramo vedno ugajati drugim, da ne smemo pokazati šibkosti ali da si moramo ljubezen in sprejetost zaslužiti. Čeprav se teh odločitev kasneje pogosto ne zavedamo, lahko vplivajo na naše odnose, čustvene odzive in življenjske izbire. V psihoterapiji raziskujemo, kako se ti vzorci kažejo danes in ali jih lahko nadomestimo z odločitvami, ki bolj ustrezajo našim sedanjim potrebam.

Takšni modeli nam lahko pomagajo, da svoje doživljanje lažje prepoznamo, ga poimenujemo in o njem skupaj razmišljamo.

Sodelovanje in jasni cilji

Pri TA mi je blizu poudarek na dogovoru med klientom in terapevtom.

Na začetku sodelovanja poskušava razumeti, kaj vas je pripeljalo na terapijo in kaj želite spremeniti. Morda želite zmanjšati tesnobo, se naučiti postavljati meje, razviti bolj sprejemajoč odnos do sebe ali razumeti ponavljajoče se težave v odnosih.

Ti cilji niso nujno dokončni. Med terapijo se lahko spreminjajo, ko bolje razumete sebe in svoje potrebe.

Pomembno pa se mi zdi, da veste, zakaj nekaj raziskujeva in kako je to povezano s tem, zaradi česar ste prišli po pomoč.

Kako razumem svojo vlogo terapevta?

Pri psihoterapiji mi je pomembno, da lahko skupaj raziskujeva vaše težave, ne da bi vnaprej predpostavljal, kaj je za vas najbolje.

Kot terapevt ne želim biti nekdo, ki ima pripravljene odgovore na vaša življenjska vprašanja. Lahko pa vam pomagam opaziti povezave, ki jih sami morda težje prepoznate, razumeti vaše odzive in raziskati možnosti, ki jih doslej niste videli. To ne pomeni, da je moja vloga pasivna. Med srečanji postavljam vprašanja, delim svoja opažanja, predlagam različne načine razumevanja in vas včasih tudi povabim, da pogledate na stvari z drugega zornega kota. Pomembno mi je, da o teh opažanjih skupaj razmišljava. Moja razlaga ni nujno tudi vaša izkušnja. Če se z nečim ne strinjate ali vam določena intervencija ne pomaga, je to lahko dragocen del najinega pogovora.

Verjamem, da sprememba ni nekaj, kar terapevt naredi namesto klienta. Je proces, v katerem vsak prispeva svoj del: terapevt strokovno znanje, odgovornost za terapevtski okvir in vodenje procesa, klient pa svoje izkušnje, cilje in odločitve o lastnem življenju.

Tudi terapevtski odnos je lahko prostor za spremembo

Naši odnosni vzorci se ne kažejo samo v partnerskih, družinskih ali službenih odnosih. Včasih jih lahko opazimo tudi v odnosu s terapevtom.

Morda vam je težko povedati, da se z menoj ne strinjate. Morda vas skrbi, kaj si bom mislil o vas, ali pa imate občutek, da morate biti tudi na terapiji uspešni in izpolniti določena pričakovanja. Takšni občutki niso napaka in ne pomenijo, da terapija ne poteka dobro. Lahko so priložnost, da skupaj razumeva, kaj se dogaja.

Pomembno mi je, da je v terapevtskem odnosu dovolj prostora tudi za nestrinjanje, negotovost, neprijetne občutke in vprašanja o najinem sodelovanju.

Ko lahko o teh izkušnjah spregovorimo v odnosu, v katerem smo slišani in spoštovani, se lahko začnejo odpirati tudi drugačne možnosti za odnose zunaj terapije.

Od razumevanja sebe do drugačnih odločitev

Razumevanje, zakaj se določeni vzorci ponavljajo, je lahko pomembno. Vendar se pri terapiji ne želim ustaviti samo pri razlagi preteklosti. Zanima me tudi, kaj lahko s tem razumevanjem naredite danes.

Če na primer prepoznate, da se ob kritiki hitro začnete braniti, lahko skupaj raziskujeva, kaj se v tistem trenutku zgodi: kaj pomislite, kaj občutite in česa se morda bojite.

Sčasoma lahko začnete opažati trenutke, ko imate možnost izbrati drugačen odziv. Morda izraziti svoje potrebe, namesto da jih potlačite. Postaviti mejo brez pretiranega občutka krivde. Ali ostati v pogovoru tudi takrat, ko postane neprijeten.

Spremembe se pogosto razvijajo postopoma. Včasih jih najprej opazimo v drobnih vsakdanjih situacijah, šele kasneje pa tudi v pomembnejših odnosih in odločitvah.

Pomembno mi je, da med terapijo občasno preveriva, kaj se spreminja, kaj ostaja težko in ali je način najinega dela še vedno smiseln za vas.

Pri katerih težavah je lahko transakcijska analiza koristna?

Transakcijska analiza se uporablja pri obravnavi različnih psiholoških, čustvenih in odnosnih težav.

Čeprav jo pogosto povezujemo predvsem z razumevanjem komunikacije in odnosnih vzorcev, je TA tudi celovit psihoterapevtski pristop, ki se uporablja pri obravnavi različnih duševnih motenj.

V sodobni strokovni literaturi, med drugim v knjigi The Handbook of Transactional Analysis Psychotherapy: An Evidence-based Approach (Vos in van Rijn, 2025), so opisani modeli in načini uporabe TA psihoterapije na naslednjih področjih:

Tesnoba in anksiozne motnje: pretirana zaskrbljenost, panični napadi, socialna tesnoba, strahovi in izogibanje.
Depresija in depresivne motnje: dolgotrajna potrtost, izguba zanimanja, občutki nevrednosti, brezup in samokritičnost.
Nizka samopodoba in težave z identiteto: občutki manjvrednosti, negotovost glede sebe, pretirana potreba po potrditvi in težave s sprejemanjem samega sebe.
Ponavljajoče se težave v odnosih: konflikti, strah pred bližino ali zavrnitvijo, pretirano prilagajanje, težave z zaupanjem in postavljanjem meja.
Travma in s travmo povezane motnje: posledice travmatičnih izkušenj, težave z občutkom varnosti, čustveno regulacijo in medosebnimi odnosi.
Osebnostne motnje in dolgotrajni osebnostni vzorci: med drugim težave, povezane z mejno, narcistično, izogibajočo, odvisnostno in obsesivno-kompulzivno osebnostno problematiko ter drugimi osebnostnimi motnjami.
Nevrodivergentnost: psihoterapevtska podpora pri čustvenih, odnosnih in prilagoditvenih težavah, ki jih lahko doživljajo nevrodivergentne osebe.
Težave z uporabo alkohola in drugih psihoaktivnih snovi: raziskovanje čustvenih in odnosnih dejavnikov, ki lahko prispevajo k problematični uporabi, ter podpora pri spremembah.
Motnje hranjenja: obravnava povezanih čustvenih, osebnostnih in odnosnih dejavnikov, praviloma v okviru ustrezno usposobljene multidisciplinarne obravnave.
Težave na področju spolnosti in intimnosti: stiske, povezane s spolnim delovanjem, intimnostjo, sramom in odnosom do lastne spolnosti.
Vedenjske in impulzivne težave: težave z obvladovanjem impulzov, jeze, konfliktov in posledicami vedenjskih vzorcev.
Psihološke stiske ob telesnih boleznih: prilagajanje na bolezen, spremembe življenjskih okoliščin, izgubo občutka nadzora in negotovost.
Eksistencialna vprašanja in osebni razvoj: iskanje smisla, življenjske odločitve, vprašanja identitete, osebnih vrednot in občutka izpolnjenosti.

Navedena področja predstavljajo širino klinične uporabe transakcijske analize in ne pomenijo, da je TA za vsako od teh težav enako raziskana ali vedno najprimernejša oblika zdravljenja. Prav tako ne pomenijo, da vsak terapevt, ki uporablja TA, izvaja obravnavo vseh navedenih motenj.

Pri kompleksnejših duševnih motnjah je lahko potrebna posebej usposobljena, psihiatrična ali multidisciplinarna obravnava.

Kdaj transakcijska analiza morda ni najprimernejša izbira?

Čeprav se transakcijska analiza uporablja pri številnih psiholoških težavah in duševnih motnjah, ni nujno najprimernejši pristop za vsakogar.

Pri nekaterih težavah so na voljo oblike psihoterapije z obsežnejšo raziskovalno podporo ali posebej razvitimi postopki zdravljenja. Pri drugih je pomembno, da psihoterapija poteka skupaj z zdravniško, psihiatrično ali drugo specialistično obravnavo.

V akutnih duševnih krizah, ob neposredni ogroženosti, hudih motnjah hranjenja ali resnih težavah z uporabo psihoaktivnih snovi je lahko najprej potrebna stabilizacija oziroma specializirana pomoč.

To ne pomeni, da transakcijska analiza pri teh težavah nima svojega mesta. Pomembno pa je, da je način obravnave prilagojen posameznikovemu stanju in da ima terapevt ustrezno usposobljenost ter izkušnje.

Pri izbiri psihoterapije je pomembno tudi, kakšen način dela vam ustreza. Nekateri ljudje si želijo predvsem strukturiranega, na konkretne simptome usmerjenega pristopa, drugi pa želijo bolj poglobljeno raziskovati svoje doživljanje, odnose in življenjske vzorce.

Sam menim, da naloga terapevta ni prepričati človeka, da je njegov pristop najboljši, temveč skupaj z njim preveriti, kakšna pomoč bi bila zanj najprimernejša.

Če se na uvodnem srečanju ali med sodelovanjem pokaže, da bi bila za vas ustreznejša drugačna ali dodatna strokovna pomoč, se mi zdi pomembno, da se o tem odkrito pogovoriva.

Ali je transakcijska analiza učinkovita?

Transakcijska analiza ni zgolj zbirka zanimivih psiholoških idej. Njena uporaba v psihoterapiji je tudi predmet znanstvenega raziskovanja.

Joel Vos in Biljana van Rijn sta v sistematičnem pregledu in metaanalizi raziskav TA (2022) ugotovila, da so bile obravnave povezane z izboljšanjem psihološkega počutja, socialnega delovanja in drugih preučevanih področij.

V knjigi The Handbook of Transactional Analysis Psychotherapy: An Evidence-based Approach (2025) avtorja predstavljata sodoben model TA psihoterapije, ki povezuje raziskovalne ugotovitve, razumevanje psiholoških težav in konkretne terapevtske postopke. Poseben poudarek namenjata terapevtskemu odnosu, sistematičnemu razumevanju klientovih težav, jasnim terapevtskim ciljem, izkustvenemu procesiranju in spremembam v vsakdanjem življenju.

Raziskovalni rezultati so spodbudni, vendar jih je treba razumeti skupaj z omejitvami posameznih raziskav. Raziskovalna podpora za TA ni enako obsežna pri vseh duševnih težavah, potrebne pa so tudi nadaljnje kakovostne primerjalne raziskave. Zato učinkovitosti posamezne psihoterapije ni smiselno ocenjevati samo po njenem imenu.

Pomembni so tudi ustreznost pristopa za konkretno težavo, strokovna usposobljenost terapevta, kakovost sodelovanja in spremljanje napredka.

Ali je TA boljša od drugih psihoterapevtskih pristopov?

Menim, da to ni najbolj koristno vprašanje.

Različni psihoterapevtski pristopi ponujajo različne načine razumevanja in obravnavanja človekovih težav. Nekateri so bolj strukturirani in se osredotočajo na konkretne simptome ter vedenje. Drugi namenjajo več pozornosti čustvenemu doživljanju, odnosom, preteklim izkušnjam ali nezavednim procesom. Pri nekaterih težavah imajo drugi pristopi, denimo kognitivno-vedenjska terapija pri številnih anksioznih motnjah, obsežnejšo raziskovalno podporo. To je pomembno upoštevati pri izbiri pomoči.

Zame je pomembnejše vprašanje:

Kateri način dela je smiseln za vaše težave, potrebe in cilje?

Če se med sodelovanjem pokaže, da bi bila primernejša drugačna ali dodatna strokovna pomoč, je pomembno, da se o tem odkrito pogovoriva.

Kako vem, ali je TA prava izbira zame?

Pred prvim srečanjem vam ni treba poznati psihoterapevtskih teorij ali se dokončno odločiti, kateri pristop je za vas najboljši. Pomembneje je, da lahko poveste, kaj vas obremenjuje, kaj ste že poskusili in kaj si želite, da bi bilo v vašem življenju drugače.

Uvodno srečanje je priložnost, da se spoznava, pogovoriva o vaših težavah in pričakovanjih ter preveriva, ali bi bilo sodelovanje smiselno.

Ni treba, da imate že na začetku jasno oblikovan cilj. Včasih je prav iskanje odgovora na vprašanje, kaj se z vami dogaja in kaj potrebujete, prvi del terapevtskega procesa.

Povabilo na uvodno srečanje

Če se soočate s tesnobo, nizko samopodobo, ponavljajočimi se težavami v odnosih ali drugimi psihološkimi stiskami in razmišljate o psihoterapiji, ste vabljeni na uvodni pogovor.

Na srečanju lahko skupaj raziščeva vaše težave, pričakovanja in možnosti nadaljnjega sodelovanja.

Individualna srečanja potekajo v Ljubljani ali na daljavo.

Klemen Suša – TA svetovanje
Mali trg 8, Ljubljana
Individualno srečanje: 60 € / 50 minut

Dogovor za uvodno srečanje

Strokovna literatura

Vos, J., & van Rijn, B. (2022). The effectiveness of transactional analysis treatments and their predictors: A systematic literature review and explorative meta-analysis. Journal of Humanistic Psychology. https://doi.org/10.1177/00221678221117111

Vos, J., & van Rijn, B. (2025). The handbook of transactional analysis psychotherapy: An evidence-based approach. SAGE Publications.